Da. Linux podpira številne datotečne sisteme, tudi standardno razdelitveno shemo MS-DOS, zato si lahko deli disk z drugimi operacijskimi sistemi.
Linux podpira vse znane različice datotečnih sistemov Microsoft FAT in VFAT, skupaj s tistimi, ki jih uporabljajo Windows 95, Windows 98, Windows NT, Windows 2000 in Windows ME prek naložljivih modulov jedra. V pravilno nastavljenem sistemu bi se morali ti naložiti samodejno, ko se priklopijo razdelki.
Vendar, pozor, nekateri drugi operacijski sistemi morda niso povsem
združljivi. Na primer dosovska FDISK.EXE
in
FORMAT.EXE
lahko prepišeta podatke na razdelku z Linuxom, ker
včasih nepravilno uporabljata podatke o razdelkih z zagonskega
sektorja namesto z razdelitvene tabele.
Da bi programom preprečili tako početje, kaže začetek razdelitvene tabele, ki ste jo naredili, v Linuxu napolniti z ničlami, preden uporabite MS-DOS ali karkoli in jo formatirate. Napišite:
kjer je$ dd if=/dev/zero of=/dev/hdXY bs=512 count=1
hdXY
ustrezni razdelek; npr. /dev/hda1
za
prvi razdelek na prvem disku (vrste IDE).
Linux lahko bere in piše datoteke na vaših dosovskih razdelkih ali
razdelkih OS/2 in disketah vrste FAT. Pri tem uporablja dosovski
datotečni sistem, vgrajen v jedro, ali paket mtools
.
Poročajo o gonilniku pod licenco GPL za OS/2, ki lahko bere in piše po razdelkih ext2 za Linux.
Informacije o podpori datotečnemu sistemu FAT32 najdete na http://bmrc.berkeley.edu/people/chaffee/fat32.html.
Glej razdelek Kakšno programje podpira Linux? o podrobnostih in stanju posnemovalnikov za DOS, MS Windows in System V.
Glej tudi razdelke Ali ima lahko Linux dostop do Amiginih datotečnih sistemov?, Ali ima lahko Linux dostop do Macovih datotečnih sistemov?, Ali ima lahko Linux dostop do datotečnih sistemov UFS (BSD, SysV itd.)? in Ali ima lahko Linux dostop do datotečnih sistemov SMB?.
Menda razvijajo gonilnike za NTFS, ki bi morali podpirati stiskanje kot standardno lastnost.
Uporabite dosovski datotečni sistem; napišite npr.:
$ mkdir /dos $ mount -t msdos -o conv=text,umask=022,uid=100,gid=100 /dev/hda3 /dos
Če gre za disketo, je ne pozabite odklopiti (z umount
),
preden jo vzamete iz enote!
Po želji lahko uporabite izbire conv=text/binary/auto
,
umask=nnn
, uid=nnn
in gid=nnn
, s katerimi
nadzorujete samodejne pretvorbe na koncu vrstice, dovoljenja in
lastništvo datotek v dosovskem datotečnem sistemu, kot se pojavljajo
v Linuxu. Če priklopite dosovski sistem tako, da ga uvrstite v
/etc/fstab
, lahko navedete te možnosti tam (ločene z vejico).
Alternativa temu bi bila uporaba mtools
, ki jih najdete na
mestih FTP v izvedljivi in izvirni kodi. Glej razdelek
Kako dobim stvari za Linux po FTP?.
Na voljo je popravek za jedro (znan kot fd-patches), ki dovoljuje nestandardno število sledi in/ali sektorjev na disketah; ta popravek je bil zajet v alfa preizkušanje jedra 1.1.
Projekt ext2compr na naslovu http://e2ompr.memalpha.cx/e2compr/.
Posebna spletna stran je posvečena popravkom za e2compr
.
Koda je še vedno eksperimentalna in zajema popravke za jedra serij
2.0 in 2.1. Podrobnosti o tem projektu, skupaj z najnovejšimi popravki
in naslovi elektronskih seznamov, si oglejte na
http://debs.fuller.edu/e2compr/.
[Roderich Schupp, Peter Moulder]
Zlibc
je program, ki dovoljuje starim programom branje
stisnjenih (z GNU gzip
-om) datotek, kot da ne bi bile
stisnjene. Glej
ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/libs/. Avtor je Alain Knaff.
Na voljo je tudi stisnjeni gonilnik za blokovne naprave, ,,DouBle`` avtorja Jean-Marca Verbavatza, ki lahko poskrbi za sprotno stiskanje diska v jedru. Distribucijo izvirne kode najdete na ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/patches/diskdrives/. Ta gonilnik stisne inode in podatke o imenikih, pa tudi datoteke, zato je vsaka okvara datotečnega sistema lahko že usodna.
Na voljo je tudi paket, imenovan tcx
(Transparently Compressed
Executables), ki vam dovoljuje posest stisnjenih redko rabljenih
izvedljivih datotek in začasno raztegnitev teh datotek po potrebi.
Najdete ga na
ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/utils/compress/.
Še do pred kratkim tega niste mogli početi prav zlahka. Dosovske
pogone DOS 6.X dosežete v posnemanju sistema DOS (
Katere programe podpira Linux), toda to je teže, kakor dosegati normalne pogone z
dosovskim modulom ali izbire v jedru ali s paketom mtools
.
Nedavno pa je bil dodan paket, imenovan dmsdos
, ki bere in
piše stisnjene datotečne sisteme, kot je DoubleSpace/DriveSpace v
MS-DOS 6.x in Win95, pa tudi različici 3 in 4 programa Stacker. To
je naložljiv modul jedra, ki je dostopen v arhivih na mestu
ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/filesystem/dosfs/.
Da, toda v Linuxu boste lahko z razdelka HPFS le brali. Pri
prevajanju jedra je dostopna tudi izbira za podporo sistemu HPFS v
jedru ali kot modul. Glej datoteko
Documentation/filesystems/hpfs.txt
v distribuciji izvirne
kode jedra (razdelek
Kako nadgradim/prevedem jedro?). Razdelek HPFS lahko potem
priklopite, npr. takole:
$ mkdir /hpfs $ mount -t hpfs /dev/hda5 /hpfs
Jedro Linuxa podpira datotečni sistem Amiga Fast File System (AFFS)
različice 1.3 ali poznejše, kot izbiro pri prevajanju jedra ali kot
modul. Podrobnosti o tem si preberite v datoteki
Documentation/filesystems/affs.txt
v distribuciji izvirne
kode jedra Linux.
Oglejte si tudi razdelek Kako nadgradim/prevedem jedro?.
Linux podpira AFFS le na razdelkih diskov. Diskete niso podprte zaradi nezdružljivosti disketnih krmilnikov Amige in krmilnikov v osebnih računalnikih in delovnih postajah. Gonilnik za AFFS lahko tudi priklaplja diskovne razdelke, ki jih uporablja Un*x Amiga Emulator avtorja Bernda Schmidta.
Zadnja jedra lahko priklapljajo (v načinu ,,samo branje``) datotečne sisteme UFS, ki jih uporabljajo System V, Coherent; Xenix; BSD, in izpeljanke, kot so SunOS, FreeBSD, NetBSD in NeXTstep. Podpora UFS je na voljo kot izbira pri prevajanju jedra ali kot modul.
Glej tudi razdelek Kako nadgradim/prevedem jedro?.
Linux lahko bere in piše po diskih, delujočih v Windows for
Workgroups in diskih Windows NT SMB. Glej datoteko
Documentation/filesystems/smbfs.txt
, ki je priložena izvirni
kodi jedra, in razdelek
Kako nadgradim/prevedem jedro?.
Na voljo je tudi zbirka programov, imenovana Samba, ki zagotavlja podporo
omrežnim datotečnim sistemom WfW (če tečejo v TCP/IP). Informacija
o tem je v datoteki README
na
ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/network/samba/.
Spletna stran Sambe je na http://www.samba.org/, o podpori SMB pa lahko berete tudi na spletni strani http://samba.anu.edu.au/samba/.
Dobi se nabor uporabnih programov, ki lahko berejo in pišejo na Macintosh Hierarchical File System (HFS). Najdete ga na ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/utils/disk-management/.
Dostop do novejših datotečnih sistemov HFS+ še razvijajo.
Projekt WINE, ki se ukvarja z razvijanjem posnemovalnika MS Windows za Linux, še ni zrel za splošno razširjanje. Če želite prispevati k razvoju, si oglejte status projekta v novičarski skupini comp.emulators.ms-windows.wine.
Pogosta vprašanja v zvezi s tem je zbral P. David Gardner na ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/faqs/Wine-FAQ/.
Do nadaljnjega je najboljša izbira za pogon programov v MS Windows
sistem z dvojnim zaganjanjem. LILO, zagonski nalagalnik Linuxa, lahko
zažene enega izmed operacijskih sistemov na menuju. Podrobnosti
si oglejte v dokumentaciji, ki je priložena LILO. Tudi LOADLIN
(dosovski program za nalaganje Linuxa ali jedro drugega OS) je
priročna pot za sobivanje Linuxa in sistema DOS. LOADLIN
je še
posebej priročen, ko želite namestiti Linux na tretji ali četrti pogon
vašega sistema (ali ko dodajate pogon SCSI v sistem z zdajšnjimi
pogoni IDE).
V teh primerih navadno zaganjalnik LILO ne zna najti ali naložiti
jedra na ,drugem` pogonu. Torej preprosto naredite imenik
C:\LINUX
(ali karkoli), postavite vanj LOADLIN
s kopijo vašega jedra, in uporabite to sestavo.
LOADLIN
uporablja VCPI. Windows 95 bo ob njegovem zagonu
hotel narediti ,,vnovični zagon v načinu DOS`` (kot tudi pri nekaterih
drugih dosovskih programih, ki tečejo v zaščitenem načinu procesorja).
Zgodnje različice programa LOADLIN
so včasih potrebovale
paket, imenovan REALBIOS.COM
, ki je potreboval zagonski
postopek s (skoraj) prazno disketo za preslikavo prekinitvenih
vektorjev (preden je naložil katerikoli programski gonilnik).
(Trenutne različice niso pakirane skupaj s to datoteko in ni videti,
da bi jo potrebovale.)
[Jim Dennis]
Za poganjanje Windows v gostiteljskem operacijskem sistemu Linux je na voljo tudi lastniški program, imenovan VMWare. Glej domačo stran podjetja na http://www.vmware.com/.
Sveže podatke si oglejte v spisu NFS-HOWTO.
Informacije so delno pobrane iz izvrstnega spisa NFS HOWTO Nicolaia Langfeldta, ki je bil oktobra 1999 še svež.
Večina jeder različice 2.2.x potrebuje vrsto popravkov za namestitev
podsistema knfsd
, ki ga vzdržuje H. J. Lu, za učinkovito (ali
pa sploh) delovanje s stroji Sparc, IBM RS, Alpha in morda tudi
drugimi. Ta paket je pravzaprav zbirka popravkov za izvirno kodo
jedra. Jedra 2.4 imajo boljšo podporo neintelovi arhitekturi.
Na voljo je tudi strežnik, ki teče v uporabniškem prostoru. Sicer mu manjka podpora za zaklepanje oddaljenih datotek, a ga je preprosteje namestiti. Lahko je enako učinkovit.
Seznam URL za strežnik knfsd in uporabniški strežnik je pri
novejših izdajah jedra v datoteki Documentation/Changes
.
Za jedrni podsistem za podporo NFS je na voljo tudi strežnik CVS, pa tudi
spletna stran o NFS na
http://www.linuxnfs.sourceforge.org/, čeprav ta stran zahteva
vnos gesla za dostop. Ustrezni URL so našteti v datoteki
README.nfs
na
ftp://ftp.si.kernel.org/ in drugih
arhivnih mestih jedra, skupaj z navodili za priključitev. Popravki so
na
ftp://ftp.varesearch.com/pub/kernel/latest/patches/.
Arhivi izvirne kode uporabniškega strežnika in pripomočkov zanj so trenutno na ftp://linux.mathematik.tu-darmstadt.de/pub/linux/people/okir/.
V starejših izdajah Solarisa lahko manjkajoči statd
ali
lockd
v odjemniku ali strežniku povzroča nezdružljivost. Na
nekaterih različicah Solarisa se statd
lahko uporablja za
izkoriščanje lastnosti samodejnega priklapljalnik (angl. automounter).
Sun je izdal popravek za to, a statd
je treba v takih
sistemih še vedno pognati kot root
. V novejših sistemih
Solaris si za omogočanje deljenja diskov oglejte informacije v
/etc/dfs/dfstab
ter stran referenčnega priročnika za
share(1M)
. Poleg tega vam program rpcinfo
lahko
pove, ali je v krajevnem ali oddaljenem stroju na voljo statd
ali lockd
.
Na poštnem seznamu linux-kernel
se venomer porajajo pogovori
o stanju podsistema NFS, za katerega se zdi, da se hitro spreminja.
[Nicolai Langfeldt, Robert Kiesling, Anders Hammarquist]
Da. Za okenski sistem X je na voljo precej strežnikov pisav True Type.
Eden izmed njih je xfsft
, katerega domača stran je na
http://www.dcs.ed.ac.uk/home/jec/programs/xfsft/. Tam so tudi
navodila za prikrojitev.
Drugi strežnik pisav True Type je xfstt
.
Ljudje tudi poročajo o uspehih z drugimi strežniki pisav True Type. Z
domače strani xfsft
vodijo povezave tudi do teh.
Podporo pisavam True Type lahko prevedete tudi neposredno v vaš
strežnik X. Podrobnosti si spet oglejte na domači strani strežnika
xfsft
.
Uporabniki Debiana bi si morali ogledati spis TT-Debian-HOWTO.
Če LILO ne deluje in ima stroj nameščen MS-DOS ali Microsoft Windows, vam lahko ostane računalnik, ki se noče zagnati. To se lahko zgodi tudi pri nadgradnji vaše distribucije Linuxa. Vnovična namestitev nalagalnika LILO je zadnje, kar naredi namestitveni program.
Kadar nameščate ali nadgrajujete Linux v stroj z dvojnim zaganjanjem,
je zelo pomembno, da imate v bližini rešilno disketo za MS-DOS ali
Windows, da lahko izvedete FDISK /MBR
. Potem lahko uporabite
LOADLIN.EXE
namesto nalagalnika LILO.
Naslednja datoteka CONFIG.SYS
je eden od možnih načinov
klicanja LOADLIN.EXE
in zagon MS-DOS ali Linuxa.
To ustvari menu, na katerem lahko skočite neposredno na[menu] menuitem=DOS, Dos Boot menuitem=LINUX, Linux Boot [LINUX] shell=c:\redhat\loadlin.exe c:\redhat\autoboot\vmlinuz vga=5 root=/dev/hdc1 ro [DOS] STACKS = 0,0 rem Vsi drugi gonilniki za DOS se naložijo tukaj.
loadlin
,
še preden se naložijo vsi gonilniki MS-DOS.
Poti in izbire so posebne za vsak posamezni stroj in bi morale
biti očitno intuitivne tudi najbolj naključnemu opazovalcu. Oglejte si
dokumentacijo za LOADLIN.EXE
za izbire. Te so enake kot pri
nalagalniku LILO in se tako ali tako le posredujejo jedru.
[Jim Harvey]
Takole:
FDISK.EXE
za OS/2 (ne s programom
fdisk
za Linux).mkfs -t
ext2
ali mke2fs
). Zdaj lahko, če želite, uporabite
fdisk
v Linuxu in spremenite kodo novega razdelka na vrsto 83
(Linux Native) -- to lahko pomaga nekaterim avtomatičnim skriptom
poiskati pravi razdelek./etc/lilo/config
ali /etc/lilo.config
napišite
kjer jeboot = /dev/hda2
/dev/hda2
zaganjalni razdelek.Kup HOWTO o večzagonskem nalaganju sistemov je na domači strani LDP, http://www.linuxdoc.org/.