Na to vprašanje ni določnega odgovora, saj se strojna oprema notesov nenehno razvija in usposobitev zaslona X, zvoka, vmesnikov PCMCIA, modema in tako naprej lahko zahteva precej truda.
Večina notesov na trenutnem trgu, na primer, uporablja ,,Winmodeme``, ki ne delujejo z Linuxom zaradi lastniških strojnih vmesnikov. Celo notesi, ki so potrjeni kot ,,združljivi z Linuxom``, morda niso popolnoma združljivi.
Podatke o namestitvi winmodemov na splošno najdete v spisu Winmodems-and-Linux-HOWTO. (Glej Kje je dokumentacija?.)
Na poštnem seznamu linux-laptop
, ki ga gosti strežnik
vger.redhat.com
, boste lahko izvedeli najnovejše informacije
ali povprašali druge uporabnike o njihovih izkušnjah s prenosniki.
Glej razdelek
Kateri poštni seznami so na voljo?.
Domača stran poštnega seznama za Linux v računalnikih IBM Thinkpad je http://www.topica.com/lists/linux-thinkpad/.
Drug poštni seznam o Thinkpadu gosti http://www.bm-soft.com/. Pošljite e-pošto z besedo ,,help`` v telesu sporočila na majordomo@www.bm-soft.com.
Domača stran za Linux v računalnikih IBM Thinkpad je na http://peipa.essex.ac.uk/tp-linux/.
Domača stran Linux Laptop je na http://www.cs.utexas.edu/users/kharker/linux-laptop/.
Za informacije o priključenih zunanjih napravah, kot so enote Zip in CD-ROM prek vzporednih vrat, si oglejte domačo stran Linux Parallel Port Home Page na http://www.torque.net/linux-pp.html.
Če potrebujete najnovejšo različico servisnega paketa za kartice PCMCIA, jo dobite (ali ste jo lahko dobili) na ftp://cb-iris.stanford.edu/pub/pcmcia/, vendar ni videti, da bi bili paketi še tam. Novejše distribucije so na ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/kernel/pcmcia/. Nameščeno boste morali imeti tudi izvirno kodo jedra. Zagotovo si prej preberite PCMCIA-HOWTO, ki je zajet v distribucijo.
Večina distribucij je prevelikih in preveč zaposlenih, da bi bila namestitev prek FTP praktična. Mogoče pa je prek FTP namestiti osnovni sistem Linux, ki nima grafičnega vmesnika ali velikih aplikacij. Osrednja nekomercialna distribucija, ki se uporablja, je Debian GNU/Linux in ta odgovor opisuje namestitev osnovnega sistema Debian, ki mu lahko po potrebi dodaste še druge programe za Linux in komercialno programje.
Odgovor opisuje namestitev v stroje, združljive z IBM, s procesorjem Intel x86 ali Pentium. Potrebovali boste stroj z vsaj procesorjem 80386, 8 MB pomnilnika in približno 100 MB prostora na disku. Za praktično vsakodnevno rabo je treba več pomnilnika in večji disk.
Za drugo strojno opremo zamenjajte ,,-i386
`` v imenih
imenikov z ,,-arm
``, ,,-ppc
``, ,,-m68k
``,
ali ustrezno drugo okrajšavo.
Za podrobnejše informacije in pojasnila o posebni opremi si oglejte http://www.debian.org/releases/stable/.
ftp.debian.org
in s
cd
pojdite v podimenik
pub/debian/dists/stable/main/disks-i386/current/
.dd
, da zapišete slike na diskete. Če
ustvarjate namestitvene diskete na stroju z MS-DOS, prenesite tudi
pripomoček RAWRITE.EXE
za MS-DOS, ki bo prepisal surove
binarne slike na diskete. Prenesite tudi podrobna navodila za
namestitev, ki jih najdete v datoteki install.en.txt
.dd
v Linuxu
(npr. ,,dd if=resc1440.bin of=/dev/fd0
``) ali
s pripomočkom RAWRITE.EXE
v MS-DOS. Označite vsako od
namestitvenih disket.boot:
pritisnili Enter./usr/sbin/pppconfig
. Vnesti boste morali
uporabniško ime pri vašem ISP, svoje geslo, telefonsko številko ISP,
naslove imenskega strežnika ISP in zaporedna vrata, na katera je
priključen modem, /dev/ttyS0
- /dev/ttyS3
. Sistemu
PPP zagotovo tudi določite izbiro privzete poti (angl. default route),
da bo računalnik znal uporabljati povezavo PPP za oddaljene internetne
naslove./etc/ppp
, še posebej skripte, prirejene ISP, v podimeniku
/etc/ppp/peers
. Tam so osnovna navodila v vsakem skriptu.
Za nadaljnje podatke si oglejte navodila za namestitev Debian/GNU Linuxa,
ki ste jih prenesli, stran referenčnega priročnika za pppd
(napišite man pppd
) in PPP-HOWTO iz projekta LDP.ifconfig
), uporabite program
dselect
, s katerim namestite dodatno programje. Uporabite
izbiro apt
,,[A]ccess``, da poberete pakete prek
anonimnega FTP, in zagotovo uporabite izbiro ,,[U]pdate``, s
katero poberete sveži seznam paketov iz arhiva FTP.V standardnem odjemniku ftp
lahko po tem, ko se znova
povežete, uporabite ukaz ,,reget
``, da nadaljujete tam, kjer
ste končali.
Odjemniki kot ncftp
podpirajo prekinjene prenose prek FTP,
wget
pa podpira nadaljevanje prenosa prek FTP in HTTP.
Linux lahko prikrojite ob pozivniku lilo:
tako, da v
zagonski pozivnik BOOT lilo:
napišete argumente, ali
pa tako, da dodaste ukaze v datoteko /etc/lilo.conf
; na
primer:
# Ob pozivniku LILO (zgolj primer): BOOT lilo: parport=0x3bc,7 parport=0x3bc,none serial=0x3f8,4 serial=0x2f8,3
Če spreminjate datoteko# Primer ukaza v /etc/lilo.conf: append="parport=0x3bc,none serial=0x3f8,4 serial=0x2f8,3"
/etc/lilo.conf
, zagotovo poženite
ukaz lilo
, da namestite novo sestavo.
Nastavitveni zapiski za določene strojne naprave so v dokumentaciji
izvirne kode jedra, /usr/src/linux/Documentation
v večini
distribucij.
Oglejte si tudi strani referenčnega priročnika o lilo
in
lilo.conf
ter spis BootPrompt-HowTo (
Kje je dokumentacija?) in
dokumentacijo v /usr/doc/lilo
.
man
ali groff
?
Program man2html
prevaja besedilo za groff
v HTML,
ki ga lahko gledate s katerimkoli brskalnikom. Program
man2html
in mnogi podobni so dostopni v svetovnem spletu.
Poiščite ga s spletnim iskalnikom, ki ga imate najraje.
Neformatirane strani referenčnega priročnika (angl. manual pages) so
shranjene v podimenikih imenikov /usr/man
,
/usr/local/man
in drugje.
Če želite videti besedilo, uporabite nroff
in less
.
Oba programa imata tudi različici za MS-DOS z izvedbo paketa
makroukazov za man
. Zgled:
Če veste, kje najti dobro izvedbo makroukazov za$ nroff -man /usr/man/man1/ls.1 | less
man
, ne da
bi namestili groff
, prosim, obvestite vzdrževalca tega spisa.
Če se stran referenčnega priročnika končuje z ,,.gz
``, jo
boste morali, preden jo formatirate, raztegniti z gzip
-d
ali gunzip
. Enovrstični zgled bi bil:
$ gzip -dc /usr/man/man1/ls.1.gz | nroff -man | less
Na standardni slovenski (in tudi na ameriški) tipkovnici lahko
uporabite kombinacijo Shift+PgUp
ali PgDn
(uporabiti
morate sive tipke, ne tistih na številski tipkovnici). Pri drugih
tipkovnicah si oglejte preslikave v datoteki /usr/lib/keytables
;
funkciji ScrollUp
in ScrollDown
lahko obesite na
poljubno kombinacijo tipk -- lahko ju, denimo, preslikate na tipke 84-tipkovne tipkovnica za AT.
Program screen
,
http://vector.co.jp/vpack/browse/person/an010455.html vam
priskrbi vmesni pomnilnik z zgodovino zaslona, po kateri lahko iščete
ključne besede, in možnost izdelave ,posnetkov` tekstovnih zaslonov.
Novejša jedra, ki imajo gonilnik za konzolo VGA, lahko za pomikanje
nazaj uporabljajo dramatično več pomnilnika, če lahko grafična kartica
zares naslovi 64 KB grafičnega pomnilnika. Na začetek datoteke
drivers/video/vgacon.c
dodajte vrstico:
Ta zmožnost bo lahko v prihodnjih jedrih postala standardna nastavitev. Če je v jedru podprt tudi grafični izravnalnik, ta nastavitev morda ne prizadene predpomnjenja.#define VGA_CAN_DO_64B
V starejših jedrih velikosti pomika nazaj ne morete poljubno
nastaviti, saj je izveden ob pomoči video pomnilnika, ki shranjuje
preteklo besedilo. Lahko pa dosežete večje pomnenje pomika na vsakem
navideznem zaslonu (virtual console) tako, da zmanjšate skupno število
navideznih zaslonov -- glej datoteko linux/tty.h
.
[Chris Karakas]
Za pošiljanje pošte prek SMTP (preprosti protokol za prenos pošte, angl. Simple Mail Transfer Protocol) in prejemanje pošte prek ponudnikovega strežnika POP (protokol za poštni urad, angl. Post Office Protocol), lahko uporabljate namizni odjemnik, kot je Netscape Communicator ali Kmail v KDE. Vnesti boste morali imena strežnikov SMTP in POP v izbire ustreznega programa, pa tudi svoj e-poštni naslov (npr. ime.priimek@primer.si) ter geslo za klicno povezavo. Isto velja za novičarske skupine Usenet. Vnesite ime strežnika NNTP (protokol za prenos novi po omrežju, angl. Network News Transfer Protocol) v razdelek z izbirami vašega novičarskega odjemnika. Morda boste morali vpisati tudi naslov IP ponudnikovega primarnega in sekundarnega imenskega strežnika.
Če imate tradicionalnega posrednika za prenašanje pošte (angl. Mail Transport Agent, MTA) kot Sendmail, Smail, qmail ali Exim, boste morali slediti navodilom v ustreznem paketu. Osnovna nastavitev določi ugotavljanje, kateri gostiteljski stroj, bodisi v vašem krajevnem omrežju ali prek klicne internetne povezave, je ,,pametni gostitelj`` (angl. Smart Host), če uporabljate SMTP. Če uporabljate starejši protokol UUCP, boste morali pregledati navodila za prikrojitev UUCP in preveriti, ali je sistem vašega ISP nastavljen tako, da posreduje pošto za vas.
Informacije o internetnem gostiteljstvu, novicah in e-pošti v
splošnem so dostopne v skupini Useneta
news.announce.newusers
. Tamkajšnja pogosta
vprašanja so tudi arhivirana na
ftp://rtfm.mit.edu/pub/usenet/.
Preverite, ali lahko Sendmail razreši ime vašega računalnika v
veljavni (tj. tak, ki se ga lahko razčleni) domenski naslov. Če niste
povezani v internet ali imate klicno povezavo z dinamičnim
naslavljanjem IP, dodajte polno ime domene v datoteko
/etc/hosts
, poleg osnovnega imena računalnika; npr.,
če je ime računalnika ,,bilbo
``, domena pa je
,,bag-end.com
``:
Preverite tudi, da je bodisi v datoteki192.168.0.1 bilbo.bag-end.com bilbo
/etc/host.conf
ali pa /etc/resolv.conf
vrstica:
Pozor! Ne spreminjajte vnosa za ,,order hosts,bind
localhost
`` v
/etc/hosts
, saj se številni programi zanašajo nanj za pošiljanje
notranjih sporočil.
Sendmail pri razreševanju domenskih naslovov upošteva več dejavnikov.
Ti so v žargonu Sendmaila skupno znani kot ,,nabori pravil``
(angl. rulesets). Program ne zahteva, da bi bil domenski naslov
kanoničen ali da bi bil vsaj videti kanoničen. V zgornjem zgledu bi
moral delovati tako ,,bilbo.
`` (pazite na piko) kakor tudi
,,bilbo.bag-end.com
``. Ta in druge spremembe se nanašajo
predvsem na novejše različice.
Pred različico 8.7 je Sendmail zahteval, naj se polno domensko ime
(angl. Fully Qualified Domain Name, FQDN) najprej pokaže v vnosu
/etc/hosts
. To je zaradi sprememb v izbirah za maškarado
naslova ovojnice. Preučite dokumente za Sendmail.
Če imate imenski strežnik le za krajevno podomrežje, preverite, ali se
,,.
`` nanaša na zapis SOA v strežniškem stroju in ali
inverzno iskanje (preverba ob pomoči nslookup
) deluje za vse
stroje podomrežja.
Končno, makroukazne nastavitvene izbire FEATURE
, kot so
nodns
, always_add_domain
in nocanonify
,
nadzorujejo, kako Sendmail tolmači imena računalnikov.
Dokument Sendmail: Installation and Operation Guide,
vključen v podimenik doc/
distribucije izvirne kode za
Sendmail, na kratko razlaga, kako Sendmail razrešuje internetne
naslove. Arhive izvirne kode za Sendmail najdete prek
http://www.sendmail.org/.
[Chris Karakas]
V tekstovnem načinu pritiskajte za preklop zaslonov od
tty1
do tty12
, kombinacije od Alt-F1
do
Alt-F12
AltGr-F1
preklopi na tty13
itd.
Če želite preklopiti zaslon pod okoljem X window, morate pritisniti
Ctrl-Alt-F1
itd.; Alt-F5
ali podobno, za preklop
nazaj v grafični način.
Če imate sistem, ki ni združljiv s PC, si oglejte spodnjo opombo.
Če želite uporabljati navidezni zaslon pri navadni prijavi v sistem,
mora biti naveden v datoteki /etc/inittab
, ki ureja, kateri
terminali in navidezni zasloni imajo prijavne pozivnike. Sistem X
potrebuje za zagon vsaj en prosti navidezni zaslon.
Opomba: Zaporedje tipk je pravzaprav Ctrl+Meta+FN.
Pri sistemih, združljivih s PC, sta tipki Alt in
AltGr pravzaprav sinonim za tipkovna simbola Meta_L
in Meta_R. Če je vezava drugačna, lahko ugotovite, kateri
tipki dasta Meta_L in Meta_R z xkeycaps
ali podobnim programom.
[David Charlap]
Spremenite tekoči imenik v /usr/lib/zoneinfo
; priskrbite si paket
timezone
, če nimate tega imenika. Izvirna koda je dostopna v
imeniku
ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/admin/time/.
Potem napravite simbolno povezavo z imenom localtime
, ki kaže
na eno od datotek v tem imeniku (ali v podimenikih), in še eno
simbolno povezavo, imenovano posixrules
, ki kaže na
localtime
. Zgled:
$ ln -sf Europe/Ljubljana localtime $ ln -sf localtime posixrules
Učinek bo takojšen -- poskusite date
.
Če sistem uporablja nastavitvene datoteke v slogu Red Hat, so ustrezne
datoteke o pasovih v /usr/share/zoneinfo
in
/etc/localtime
.
Stran referenčnega priročnika o tzset
ali tzselect
opisuje nastavitev časovnega pasu. Nekateri programi prepoznajo
okoljsko spremenljivko TZ
, a to ni v skladu s POSIX.
Preverite, ali je ura vašega jedra Linuxa nastavljena na
pravilen univerzalni čas GMT -- napišite date -u
in preverite,
ali je izpisan pravilen univerzalni čas. (Glej tudi
Zakaj računalnik kaže napačen čas?.)
Ta navodila so predvsem za tiste, ki nimajo ovojnih pripomočkov, kot
sta kppp
ali pppconfig
, ali teh pripomočkov ne
morejo prepričati, da bi pravilno delovali. Če želite ročno nastaviti
PPP, da bi klicali svojega internetnega ponudnika (angl. Internet
Service Provider, ISP), boste morali poznati naslednje podatke:
/dev/ttyS0
-/dev/ttyS3
, kar ustreza
COM1
-COM4
v MS-DOS.pppd
in chat
, za minimum, vsaj nameščena pravilno. V večini
distribucij sta nameščena v imeniku /usr/sbin/
in prijaviti
se morate kot root
, da bi ju lahko uporabljali. Poleg tega
so za nastavljanje omrežnih povezav in diagnosticiranje težav uporabni še
naslednji programi: /sbin/ifconfig
, /sbin/route
,
/bin/ping
, /usr/sbin/traceroute
. Sledijo osnovni
koraki za nastavitev PPP. Prijavljeni morate biti kot root
.
minicomm
ali kermit
, bi morali
biti sposobni poslati ukaze AT
modemu in kot odgovor od
modema dobiti nazaj niz OK
./etc/resolv.conf
z oznako nameserver
vnesite primarni in sekundarni imenski strežnik, v zapisu štirih
števil, ločenih s pikami. Na primer:
Naslova imenskih strežnikov v zgornjem zgledu sta le primera. Ne ustrezata pravim omrežnim gostiteljem. Prva vrstica,order hosts,bind nameserver 196.182.101.103 nameserver 196.182.101.104
order
hosts,bind
, pove vašemu omrežnemu programju, naj, ko razrešuje
omrežni naslov domene, najprej pogleda v datoteko /etc/hosts
,
potem šele uporabi povezovalno storitev; npr. preveri strežnike DNS,
ki so navedeni v vrsticah, ki se začnejo z nameserver
.chat
, ki ga bo PPP uporabljal za
klicanje z modemom in priključitev na vaš ISP. V številnih sistemih
je to bodisi v imeniku /etc/chatscripts
ali pa
/etc/ppp
in se imenuje provider
ali kaj podobnega.
Pogovorni skript lahko shranite kamorkoli, če pppd
poveste,
naj ga uporablja namesto privzetega skripta. Podrobnosti si oglejte
straneh referenčnega priročnika za chat
in pppd
, preberite pa
si tudi informacije spodaj. Tu je zgled pogovornega skripta:
To je pogovorni program zaABORT BUSY ABORT "NO CARRIER" ABORT VOICE ABORT "NO DIALTONE" "" ATDT<telefonska_številka_ISP> ogin <uporabniško_ime> word <geslo>
chat
za preprosto samodejno
prijavo. Program chat
v vsaki vrstici uporablja pare nizov
zadetek/odgovor. Ko začne, pošlje niz
,,ATDT
<telefonska_številka_ISP>``, kjer seveda
napišete pravo telefonsko številko. Potem počaka, dokler ne dobi niza
,,ogin
`` (podniz besede login
), in pošlje vaše
uporabniško ime. Potem počaka na ,,word
`` (podniz besede
password
) in pošlje vaše geslo. Če vaš ISP uporablja
drugačna pozivnika za uporabniško ime ali geslo ali kakšne dodatne
pozivnike, boste morali ta skript urediti skladno s tem. O
podrobnostih si spet preberite na straneh referenčnega priročnika za
chat
.
Če vaš ISP uporablja overovljanje s PAP ali CHAP, boste morali urediti
tudi datoteko pap-secrets
ali chap-secrets
v imeniku
/etc/ppp
. Glej stran referenčnega priročnika za ti dve
datoteki, pa tudi navodila v samih datotekah.
pppd
, programa, ki zares vzdržuje povezavo, je
navadno v dveh ali treh ločenih datotekah. Prva je navadno
/etc/ppp/options
z izbirami, ki jih bodo uporabljale
vse povezave PPP vašega sistema (da, lahko imate več kot eno; na
splošno toliko, kot ima računalnik zaporednih vrat).
Tu je zgled datoteke /etc/ppp/options
:
Izbire lahko podaste v eni sami vrstici ali pa vsako v posebno vrstico. Številne datoteke z izbirami so precej daljše in so jim dodani opisi vsake posamezne izbire. Tu izbire po vrsti pomenijo: ne preslikuj znakov med odjemnikom PPP in strežnikom; vedno, ko se povezuješ, uporabi geslo, overovitev PAP ali CHAP; za nadzor pretoka uporabi strojne usklajevalne linije modema; zakleni zaporedna vrata, ko jih uporabljaš, da jih ne bodo mogli uporabljati drugi programi; in ne uporabljaj omrežnega protokola IPX.#/etc/ppp/options asyncmap 0 auth crtscts lock noipx # ------
/etc/ppp/options.ttyS1
, kot datoteka izbir za
/etc/ttyS1
ali pa datoteka za vaš ISP v imeniku
/etc/ppp/peers
. Privzeta se pogosto imenuje
/etc/ppp/peers/provider
. Tu je zgled privzete datoteke
provider
:
Razlaga teh in drugih izbir je lahko v sami datotekinoauth connect "/usr/sbin/chat -v -f /etc/chatscripts/provider" defaultroute /dev/ttyS1 38400 persist
/etc/ppp/peers/provider
. Če vas zanimajo podrobnosti, si lahko tudi ogledate
stran o pppd
v referenčnem priročniku. Na kratko, izbire
pomenijo: za to povezavo ne uporabljaj overovljanja PAP; za klicanje
in prijavljanje uporabi program chat
in skript
/etc/chatscripts/provider
, ki je opisan zgoraj; nastavi
privzeto omrežno pot za povezavo PPP (tako, da bo vaše omrežno
programje iskalo stroje prek povezave PPP v internetu, kadar bo moralo
razrešiti omrežni naslov, ki ga ni v vašem krajevnem stroju); za povezavo
kot zaporedna vrata uporabljaj /dev/ttyS1
; nastavi hitrost
modema na 38400 bitov na sekundo; naj se tek demona pppd
ohranja tudi, če povezava pade./usr/bin/pon
in
/usr/bin/poff
(v Debianu) ali kaj takega. Ta sta
navadno zelo preprosta, vsebujeta le ukaz:
To zažene$ /usr/sbin/pppd call ${1:-provider}
pppd
in uporabi izbiro call
za klicanje
strežnika, ki ga vpišete v ukazni vrstici, ali pa ponudnika, podanega
v datoteki /etc/ppp/peers/provider
, če ne podaste oddaljenega
strežnika. Po klicanju in prijavljanju (približno 30 sekund) bi
morali biti sposobni uporabljati program /sbin/ifconfig
, da
vidite, ali je povezava zares vzpostavila vmesnik PPP (prvi bo
ppp0
, drugi bo ppp1
, itd., odvisno od tega, koliko
hkratnih povezav PPP imate). Če gre kaj narobe, lahko pogledate
datoteko /var/log/ppp.log
, da ugotovite, kaj se je zgodilo.
Dnevnik lahko gledate tudi medtem, ko se povezava vzpostavlja, tako da
izpisujete njegov ,,rep`` v drugem oknu; se pravi, gledate, kako
pppd
zapisuje podatke o stanju povezave. Za to uporabite
ukaz (spet kot root
):
Pri nekaterih sistemih se izhod PPP preusmeri v$ tail -f /var/log/ppp.log
/var/log/messages
; v tem primeru morda ne boste imeli posebne
datoteke z dnevnikom PPP.
Morali bi tudi biti sposobni pingati katerega od domenskih imen vašega
ISP (npr. mail.isp.com
) in prejeti odgovor.
To so najosnovnejši koraki za nastavitev povezave PPP. Upoštevati
boste morali tudi, katere druge omrežne povezave so na voljo (denimo,
ali je na voljo ethernetna povezava, ki ji je bila že določena privzeta
pot), pa tudi različne varnostne ukrepe na strani vašega ISP. Če
imate pri vzpostavljanju klicne povezave težave, je navadno najbolje,
če ugotovite, kaj gre narobe, s programom Seyon, minicomm
,
kermit
ali katerim drugim programom, s katerim lahko ročno
kličete in se prijavite pri ISP, da ugotovite, kaj natanko morate
storiti za prijavitev, potem pa to ponovite v skriptih PPP.
Večina dokumentacije ima še dodatna navodila za prikrojitev povezave PPP. Glej Kje je dokumentacija?.
Napišite:
$ uname -a
core
?
Datoteka core
je posmrtni ostanek programa, ko ta, zaradi
hrošča ali kršenja mehanizmov operacijskega sistema ali strojnih
omejitev, umre. Operacijski sistem pobije program in izdela datoteko
core
, ki jo lahko programerji uporabijo, da ugotovijo, kaj je
šlo narobe. V njej je podroben opis stanja, v kakršnem je bil program,
ko je umrl.
Če bi radi ugotovili, iz katerega programa je nastala datoteka
core
, uporabite ukaz file
, kot v zgledu:
To vam bo povedalo ime programa, ki je izdelal posmrtne ostanke. Lahko pišete vzdrževalcem tega programa in jim poveste, da je njihov program izvrgel posmrtne ostanke (angl. program dumped core).$ file core
[Eric Hanchrow]
Z uporabo ukaza ulimit
v ukazni lupini bash
, ukaza
limit
v tcsh
, ali rlimit
v ksh
. Glej ustrezne strani
referenčnega priročnika (man
) za podrobnosti.
Ta nastavitev zadeva vse programe, ki jih poženete iz te ukazne lupine (neposredno ali posredno), ne celotnega sistema.
Če želite privzeti vključitev ali izključitev izpisa posmrtnih
ostankov vseh procesov, lahko spremenite ustrezno nastavitev v
datoteki linux/sched.h
-- glej definicijo
INIT_TASK
, glej tudi linux/resource.h
.
Podpora PAM optimalizira sistemsko okolje, skupaj s količino
pomnilnika, ki jo lahko porablja uporabnik. V nekaterih distribucijah
je ta parameter nastavljiv v datoteki
/etc/security/limits.conf
. Več podatkov najdete v knjigi
Linux Administrator's Security Guide (glej
Kje je dokumentacija?).
Glej prevod spisa
Kernel-HOWTO ali
datoteko README
, ki je priložena izdajam jedra na
ftp://ftp.cs.helsinki.fi/pub/Software/Linux/Kernel/ in na
zrcalnih mestih. (Vprašanje
Kako dobim stvari za Linux po FTP?.) Morda imate v sistemu že nameščeno
kakšno različico izvirne kode jedra. Vendar je ta različica najbrž
rahlo zastarela, če ste jo dobili kot del standardnih distribucij
Linuxa (to sploh ni težava, če želite svoje jedro le še enkrat prevesti
z novimi nastavitvami, težave pa bodo, če ga morate nadgraditi).
Pri novejših jedrih lahko (in morate) z ukazom make
narediti vse
naslednje tarče. Spomnite se, da lahko z enim samim klicem ukaza
make
določite tudi več tarč.
# make clean dep install modules modules_install
Spomnite se tudi osvežiti modulske odvisnosti.
# depmod -a
Ta ukaz se lahko samodejno požene ob zagonu sistema. V sistemih
Debian/GNU Linux je ukaz del skripta /etc/init.d/modutils
in
ga lahko povežete s primernim mestom v imenikih /etc/rcx.d/
.
Več o ukazu depmod
si oglejte na strani v referenčnem
priročniku.
Preverite, ali uporabljate najnovejšo različico pripomočkov
modutils
in tudi drugih podpornih paketov. Podrobnosti
si oglejte v datoteki Documentation/Changes
na drevesu izvirne
kode jedra, zagotovo pa preberite tudi datoteko README
paketa
modutils
.
Ne pozabite, da morate po kopiranju novega jedra v vaš korenski
razdelek pognati lilo
, če hočete pozneje z njim zaganjati
računalnik -- novejše različice jedra imajo v ta namen posebno tarčo
,,zlilo
`` v datoteki Makefile
; poskusite
make zlilo
V trenutnih sistemih pa lahko preprosto prepišete datoteko
zImage
ali bzImage
(iz imenika
arch/i386/boot/
) v imenik /boot/
v korenskem
datotečnem sistemu, ali na disketo z uporabo ukaza dd
. Glej
tudi vprašanje
Kako prepričam LILO, da zažene sliko jedra?
Jedra z lihimi srednjimi številkami (angl. minor version) različic
(npr. 2.1.*, 2.5.*) so preizkusne izdaje jeder; stabilna jedra imajo
sode srednje številke (2.0.*, 2.4.*). Če želite preskušati razvojna
jedra, se boste verjetno prijavili na poštni seznam
linux-kernel
, glej razdelek
Kateri poštni seznami so na voljo?.
Spletna stran http://www.kernelnotes.org/ ponuja precej informacij in povezav z drugimi stranmi, ki ponujajo informacije o popravkih jedra Linuxa.
Glej tudi vprašanje Zakaj moja kartica PCMCIA po nadgradnji jedra ne deluje več? in Kako prepričam LILO, da zažene sliko jedra?.
Da, toda hkrati ne boste mogli uporabljati dveh običajnih priključkov, ki si delita prekinitev (brez nekaj zvijač). To je omejitev arhitekture vodila ISA.
Glej Serial-HOWTO
za informacije o morebitnih rešitvah in
ovinkih okoli tega problema.
V svojem domačem imeniku ustvarite datoteko .emacs
z
ukazi za Emacsov lisp, ki se izvedejo vsakič, ko se zažene
Emacs. Na seznamu vsebine imenika te datoteke ne boste videli.
(Predpona ,.
` pove ls
, naj je ne prikaže, razen
če ukazu ls
v ukazni vrstici podaste stikalo -a
.)
V datoteki .emacs
bo deloval katerikoli ukaz v emacsovskem
lispu, skupaj z vsemi defuns
. Emacs močno uporablja
lispovske spremenljivke in ukaze, in številne urejevalne funkcije so
napisane v emacsovskem lispu. Da, na primer, omogočite poravnavo
besed med urejanjem datotek, ki se končajo s .txt
, dodajte
naslednji ukaz. To je iz dokumenta s pomočjo Texinfo v Emacsu
(F1-i
, potem m Emacs
in Return):
To doda stavek, ki kliče kaveljno funkcijo vsakič, ko za ta medpomnilnik vstopite v način urejanja besedila. Vrednost(add-hook text-mode-hook '(lambda () (auto-fill-mode1)))
text-mode-hook
, ki je spremenljivka, se poda
auto-fill-mode
, ki je funkcija.
Če želite odstraniti menujsko vrstico na vrhu vsakega okvira v Emacsu, dodajte ta stavek:
In če želite vključiti program, ki ga je v emacsovskem lispu napisal kdo drug kot(menu-bar-mode -1)
msb.el
(izboljšan prikazni menu za
medpomnilnik), preverite, da je lispovska datoteka v imeniku,
kjer jo lahko Emacs najde (navadno se imenuje site-list
),
in dodajte te ukaze v datoteko .emacs
:
Večina opravil ima v emacsovskem lispu več možnih rešitev. Vsako opravilo, ki ga je v emacsovskem lispu mogoče sprogramirati, je veljavno v datoteki(require 'msb) (msb-mode 1)
.emacs
. Več podatkov najdete v dokumentaciji
v obliki Texinfo. Na voljo je tudi seznam pogostih
vprašanj za Emacs.
Naredite na njej datotečni sistem z imeniki bin
,
etc
, lib
in dev
-- skratka vse, kar
potrebujete. Namestite nanjo jedro in uredite, da bo LILO zagnal
sistem z diskete (glej dokumentacijo, priloženo programu LILO, v
datoteki lilo.u.*.ps
).
Če gradite jedro (ali naročite programu LILO, naj naroči jedru) s pomnilniškim diskom enake velikosti kakor disketa, se bo pomnilniški disk ob zagonu naložil in namestil kot korenski disk namesto diskete.
Glej spis Bootdisk-HOWTO
.
Za novejša jedra vzemite paket kbd
s
ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/Keyboards/kbd-0.90.tar.gz.
Preverite, ali imate ustrezno različico; uporabljati morate pravo
preslikavanje tipkovnice za svoje jedro.
Pri starejših jedrih morate v imeniku /usr/src/linux
popraviti glavno datoteko Makefile
za prevajanje jedra.
Več uporabnih podatkov boste našli v delih Slovenian HOWTO Primoža Peterlina na naslovu http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/Slovenian-HOWTO/ in The Linux keystroke and console HOWTO Andriesa Brouwerja na naslovu ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/HOWTO/.
NumLock
privzeto vključen?
Uporabite, na primer, program setleds
(v vaših prijavnih
skriptih /etc/rc.local
ali /etc/rc.d/*
):
for t in 1 2 3 4 5 6 7 8 do setleds +num < /dev/tty$t > /dev/null done
setleds
je del paketa kbd
(glej razdelek
Kako preslikam svojo tipkovnico v slovensko, angleško, francosko itd.?.
Ali pa popravite svoje jedro. Urediti morate tako, da bo izraz
KBD_DEFLEDS
ob prevajanju drivers/char/keyboard.c
definiran kot (1 << VC_NUMLOCK)
.
Naslednji skript ukazne lupine bi moral delovati za konzole VGA:
Nadomestitefor tty in 1 2 4 5 6 7 8; do setterm -fore yellow -bold on -back blue -store > /dev/tty$n done
yellow
in blue
s svojima najljubšima barvama
in uporabite /dev/ttyS$n
za terminale na zaporednih vratih.
Če želite preveriti, ali so barve vrnjene v prvotno stanje, ko se
ljudje odjavijo (če so jih spremenili), storite takole: zamenjajte vse
navedbe ,,getty
`` (ali ,,mingetty
`` ali ,,uugetty
`` ali
karkoli že) v datoteki /etc/inittab
z navedbami
,,/sbin/mygetty
``.
#!/bin/sh setterm -fore yellow -bold on -back blue -store > $1 exec /sbin/mingetty $@
[Jim Dennis]
Uporabite več izmenjalnih razdelkov ali datotek. Jedra Linux pred različico 2.2 so podpirala do 16 izmenjalnih področij, vsako je bilo lahko veliko do 128 MB. Novejša jedra nimajo teh omejitev.
Zelo stara jedra podpirajo le izmenjalne razdelke, velike do 16 MB.
Linux na strojih z 8 KB stranmi (8 KB paging) kot Alpha in Sparc64
podpira izmenjalna področja do 512 MB. Omejitev na 128 MB pride iz
enačbe PAGE_SIZE*BITSPERBYTE
le na strojih s 4 KB velikimi
stranmi, na strojih z 8 KB velikimi stranmi pa je ta omejitev 512 MB.
Vse podrobnosti so v datoteki mm/swapfile.c
.
[Peter Moulder, Gordon Weast]
Starejše knjižnice za tek programov so vključevale matematično knjižnico kot knjižnico za tek programov v C. Matematične knjižnice med prevajanjem ni bilo treba posebej omenjati. Če prevajalnik med povezovanjem programa generira sporočila, kot je tole, potem uporablja matematične knjižnice:
Za povezovanje z matematičnimi knjižnicami boste morali prevajalniku GCC podati izbiro/tmp/ccDUQM4J.o: In function `main': /tmp/ccDUQM4J.o(.text+0x19): undefined reference to `sqrt' collect2: ld returned 1 exit status
-lm
:
Preverite tudi, ali v izvirni datoteki uporabljate stavek# gcc -o program program.c -lm
#include
.
[Florian Schmidt]