Naprej Nazaj Kazalo

18. Kaj manjka?

Mnogih delov popolnega tiskalniškega sistema še ni. Potekajo projekti, ki skušajo zapolniti to vrzel, čeprav jih večina še ni izdelala delujoče uporabne kode, standardizacija potrebnih protokolov in klicev API pa je še v povojih.

18.1 Cevovodenje

Splošen problem je, da se vsi deli pogovarjajo drug z drugim; še posebej na način, neodvisen od čakalne vrste. Ta težava se najopazneje kaže v patetični podpori aplikacije, da bi nadzirala vse ,,običajne`` lastnosti tiskanja. Preprosto ni načina, da bi pisec aplikacije dobil podatke o tiskalnikih, opravilih itd.; ni standardiziranega načina za oddajo opravil; ni dobrega načina, da dobimo nazaj stanje opravila; ni niti standardiziranega načina, da bi generirali podatke za tiskanje (čeprav večina novih namiznih sistemov ponuja za to orodja, specifična za namizje).

Delo za definicijo razumnih API, ki bi jih aplikacije uporabljale za tiskanje, se bo nedvomno zbralo okoli Corelove knjižnice sysAPS, ki ponuja osnovno izvedbo lastnosti za več vrst in podatkov o tiskalnikih.

18.2 Pisave

Ravnanje s pisavami v prostih sistemih je bolj čudno. Zaslon, tiskalnik, aplikacija in vse podatkovne datoteke bi idealno morali imeti dostop do istih pisav. Žal to preprosto ne drži. Obstajajo načrti, da bi strežniku X odvzeli upravljanje pisav in s tem poenostavili del težave, vendar je preslikava dobre tiskalniške pisave v aplikacijsko pisavo še vedno problem. Ni videti, da bi se kak projekt zares ukvarjal s tem; trenutno pisci programov preprosto vključijo svoje pisave v natisnjene podatke.

18.3 Metapodatki

Uporabni programi in čakalne vrste morajo nekako izvedeti kaj o lastnostih tiskalnika in gonilnika. Trenutna standardizirana shema, izvedena v Windows, Mac in CUPS, je, da uporabljate datoteke PPD z definicijo postscriptnega tiskalnika, za krmiljenje programirljivega vmesnika in uporabniškega vmesnika. Iz očitnih razlogov je to predstavljalo težave za nepostscriptne tiskalnike, zato je tiskalniška delovna skupina pri IEEE imela projekt, ki bi specificiral datoteke s formatom za univerzalni tiskalniški gonilnik (angl. Universal Printer Driver Format, UPDF). Do zdaj so zgradili vzorčno datoteko v obliki XML. Vzorčna datoteka je zelo podobna datoteki PPD, v njej pa manjka vse vrste podatkov, specifičnih za gonilnik ali platformo, tako da UPDF trenutno ni uporaben. IBM ima popolnoma parametrizirano arhitekturo gonilnikov za OS/2, ki je dostopna kot prosto programje; ko bo enkrat izdana, bo zagotovo uporaben vir zamisli ali kode in morda dober sistem, da bi kar uporabljali. Tudi ta sistem pa ne ponuja definiranega mehanizma za sporočanje zanimivih lastnosti iz gonilniškega prostora do uporabnega programa. Na neki točki se bo gotovo pojavil neki format XML in/ali API za dobivanje določenih lastnosti.

18.4 Gonilniki

Stanje gonilnikov, ki so prosto programje, je bolj klavrno. Na srečo poteka več projektov, da bi to popravili, in zdaj lahko dobite na tiskalnikih, ki uporabljajo to kodo, impresivne rezultate. Končni cilj je najbrž ponuditi dobre gonilnike in dober okvir za deljenje pogosto podvojene (in težke!) dele kode v gonilniku -- stresanje barv, denimo.

Za doseganje tega cilja bo pomembno sodelovanje z izdelovalci tiskalnikov. Ti trenutno ne ponujajo minimalne dokumentacije, ki je potrebna za delovanje njihovih naprav. Na srečanju Printing Summit 2000 so bili navzoči številni izdelovalci in dosežen je bil majhen napredek. Izdelovalce predvsem skrbi, ker bi radi ohranili algoritem za stresanje barv in podobno skriven; ta programska komponenta je tisto, kar naredi tako dober izhod brizgalnika, in izdelovalci seveda tekmujejo med seboj. Izdelovalci, ki so bili navzoči na tem srečanju, bi morali zdaj imeti jasnejšo predstavo o tem, kako deluje prosto programje in kaj zahtevamo od njih. To ni veliko; a omogoča nadaljnji napredek.


Naprej Nazaj Kazalo